Disleksija, disortografija
DISLEKSIJA; DISORTOGRAFIJA
Disleksija pomeni drugačnost v dojemanju zunanjega sveta in odzivanju nanj in nima nič opraviti z inteligentnostjo. Imamo jo lahko od rojstva (drobna lezija v možganih, ki nastane pri porodu), lahko teče iz roda v rod (primarna ali endogena disleksija) ali jo pridobimo po poškodbi glave (sekundarna disleksija).
Beseda disleksija izhaja iz grščine. Njen dobesedni prevod pomeni: »dys« = težava »lexis« = beseda, torej težave z besedami.
Osebe z disleksijo svet dojemajo kompleksno, ne pa korak za korakom, v zaporedju, kot zahtevajo v šolah. Branje in pisanje sta dve zelo izraziti linearni dejavnosti. Celotno šolanje še zmeraj temelji na linearnem mišljenju, torej korak za korakom, v zaporedju, po predvidenih poteh, po zahtevnostnih stopnjah, medtem ko je mišljenje oseb z disleksijo celostno (udarijo žebljico na glavico), razpršeno (ob glavni misli teče še niz drugih), ustvarjalno.
Disleksija spada med specifične učne težave in je genetsko pogojena. Zanjo so značilni specifični nevrofiziološko pogojeni primanjkljaji na ravni slušno-vizualnih procesov, ki povzročajo motnje branja. V domači in tuji literaturi jo včasih navajajo tudi pod izrazom "legastenija". Povzroča številne dolgotrajne težave in je po pojavnosti najbolj razširjena specifična bralno-napisovalna motnja. Pojavlja se pri približno 10 % svetovnega prebivalstva.
Čim bolj zgodaj je disleksija odkrita in čim hitrejša je obravnava, tem boljši so rezultati, zato je pomembno poznavanje ključnih značilnosti disleksije.